Kolumna: Pravi politični boj se šele začenja in ima ključno zunanjepolitično razsežnost

Viktor Orbán bo mogoče lahko kmalu zaprosil za politični azil v Sloveniji, sem se šalil v mesecih pred slovenskimi in pred madžarskimi volitvami. In glej, obešenjaški komentar o političnih trendih v obeh državah je danes postal bolj realističen, kot sem si predstavljal. Seveda ga ne gre jemati dobesedno.

Orbán ima zelo razvit organ za zaznavanje lokacije resnične politične moči: zato se bo verjetno v širokem loku izognil "Janševi" Sloveniji. Pa tudi novi slovenski premier že kakšno leto izkazuje precejšnjo hladnost do svojega nekdanjega vzornika in prijatelja (tako ga je označil Orbán sam).

Je pa zato vse bolj jasno, da se je napoved o Orbánovemu skorajšnjemu iskanju azila uresničila precej bolj dobesedno, kot sem to domneval in (priznam) upal. Novi madžarski premier Péter Magyar je ostal zvest obljubam svoje volilne kampanje in začel sistematičen boj proti Orbánovemu sistemu oblasti.

Tako novi kot stari premier dobro vesta, da bo dovolj, da se sodstvo ter organe pregona osvobodi političnega nadzora, in da se sprožijo preiskave o tem, kako je mogoče, da je toliko Orbánovih sorodnikov in prijateljev nakopičilo denar za gradnjo neobaročnih palač na stohektarskih posestih z umetnimi jezerci in eksotičnimi živalmi, pa bo to slej kot prej privedlo do stanja, v katerem bo lahko najštevilčnejši in kadrovsko najbolj podkovani lokalni odbor Fidesza ustanovljen – v zaporu.

Nekdanji premier prav tako razume, da se proti posledicam tega razvoja (zaenkrat) ne bo mogel učinkovito boriti v Evropski uniji. Protesti proti domnevnemu "krivosodju" in "montiranih procesih" utegnejo sicer vzbuditi simpatijo pri nekaterih političnih zaveznikih na evropski skrajni desnici, a bodo ostali brez vsakršnega realnega učinka.

Politični pritiski Trumpove administracije pa lahko, po drugi strani, nove oblasti prisilijo, da v imenu "nacionalne pomiritve" ustavijo (z amnestijo ali prek vpliva na organe pregona in sodstvo) roko pravice, preden ta doseže nekdanje oblastnike.

To je bržkone širši politični kontekst sedanjega spora med novim premierjem in starim predsednikom. Da povzamemo: premier Magyar je predsednika republike Sulyoka pozval o odstopu; ta je ultimat zavrnil in Magyar je napovedal, da bo s svojo parlamentarno "supervečino" spremenil ustavo tako, da bo lahko zamenjal predsednika. To je seveda tvegana poteza, saj bo odprla številna ustavnopravna in proceduralna vprašanja. Če bo ustavno sodišče (natrpano s sodniki, prijaznimi do Fidesza) skušalo blokirati retroaktivnost reforme, se bo Madžarska znašla v ustavni krizi.

Mnogi težko razumejo, zakaj Magyar sili z glavo skozi zid glede tako minornega vprašanja. Navsezadnje ima predsednik republike zelo omejene pristojnosti: velja tvegati vihar ustavne krize zaradi njegovega simbolnega položaja? Ga ni bolje pustiti na miru in se osredotočiti na "vprašanja, ki resnično zanimajo ljudi"?

Najprej je tu "težava", da so to natanko tista "vprašanja, ki zanimajo ljudi". Ljudje so za Magyarja glasovali, ker so v njem videli kladivo, ki bo razbilo Fideszovo kleoptokracijo. Od uspešnosti tega boja je odvisna Magyarjeva politična usoda. In z njim usoda eksperimenta restavracije liberalne demokracije.

Za uspešnost tega boja pa je predsednik republike bistveno pomembnejši akter, kot se to utegne zdeti na prvi pogled. Bistveno je prav vprašanje, zaradi katerega je Sulyok sploh postal predsednik. Kot je znano, je bil imenovan po tem, ko je morala prejšnja predsednica Katalin Novak odstopiti po tem, ko je razkritje o pomilostitvi pravnomočno obsojenega pedofila do temeljev pretreslo Fideszov režim. Možnost pomilostitve – tu se skriva srž spora. Dokler položaj predsednika republike zaseda človek, politično in psihološko odvisen od Viktorja Orbána, obstaja zelo resna nevarnost, da se bodo sodni procesi proti Fideszovim oligarhom in visokim funkcionarjem, iztekli v nič.

Ta nevarnost je toliko hujša zaradi Orbánovih poskusov, da v obrambo svojih finančnih interesov mobilizira vplivne zunanjepolitične zaveznike, zlasti v Washingtonu, Kremlju in Tel Avivu.

Madžarska, od katere so se medijski žarometi že preselili drugam, torej ostaja pomembna nevralgična točka evropske politike. Pravi politični boj se šele dodobra začenja in ima ključno zunanjepolitično razsežnost.

Trump je sicer v hudih notranjepolitičnih škripcih, njegova administracija je očitno razglašena, vendar njeni strateški dokumenti in nedavne izjave nekaterih njenih visokih predstavnikih vztrajajo na nuji po podpori "patriotskim" in "proameriškim" gibanjem v Evropski uniji: z drugimi besedami, ameriška zunanja politika naj bi aktivno podpirala evropske skrajno desne stranke.

Na taiste stranke računa tudi Putin. Postaja namreč vse bolj očitno, da bo zmago v vojni proti Ukrajini težko dosegel na bojnem polju – vse večja politična nestabilnost ter vzpon proruskih strank v ključnih evropskih državah mu nudi bistveno širši manevrski prostor. O interesih Netanjanuhujeve vlade v notranji politiki evropskih držav (tudi takih, ki na prvi pogled niso zelo pomembne) pa slovenskim bralcem ni treba posebej razlagati.

Novi madžarski premier se je v zadnjem mesecu tudi zato na vse pretege trudil, da bi čimprej dosegel skupni jezik z vsemi pomembnejšimi zunanjepolitičnimi akterji. Prav skrajna desnica (ki je v zadnjem desetletju v Orbánu našla svojega vzornika in zaščitnika), ki svoje nasprotnike neprestano obtožuje narodne izdaje in naveze s tujimi interesi, je v resnici namreč sama najbolj pripravljena za svoje ozkosrčne politične in osebne interese poteptati vsakršen premislek o nacionalni suverenosti.

Dejstvi, da se Viktor Orbán "začasno" seli v ZDA in da je tik pred odhodom obiskal rusko veleposlaništvo v Budimpešti, lahko le naivneži zavrnejo kot nepomembni anekdoti: v resnici se pripravlja na široko operacijo, s katero bi prek zunanjih vplivov ohranil svoj ekonomski imperij in de facto imuniteto pred sodnim pregonom, kakršno je užival do sedaj.

Če bi mu to uspelo, bi to bil izjemno pomemben signal za njegove posnemovalce. Dokazal bi, da je mogoče demokratično ureditev spodkopavati brez posledic. Če pa bi se izkazalo, da celo sile, ki dosežejo tako odločilen mandat kot Magyarjeva Tisza, lahko zgolj upočasnijo erozijo demokracije, nimajo pa orodij, kako obnoviti porušeno in povrniti pokradeno, bi to imelo izjemno hude posledice.

Populistična razgradnja demokracije bi poznala kvečjemu začasne premore. Skupaj z morebitnim vojaško-diplomatskim porazom majdanske revolucije (za to v resnici gre v vojni proti Ukrajini) bi to pomenilo izjemno hud udarec za usodo liberalne demokracije v Evropi.

Toda operacija "reševanja vojaka Viktorja" bi bila obsojena na neuspeh, če bi EU delovala kot sistem, ki ščiti tako pravno državo kot politično suverenost svojih članic. A če bi evropski svet obvladovala Jordan Bardella in Alice Weidel, bi ta jez bržkone dokončno popustil.

Še en dokaz več, da notranja politika posameznih evropskih držav še nikoli ni bila tako usodno prepletena in povezana kot danes. Od premikov v notranjepolitičnih frontah, ki so odprte tako rekoč v vseh članicah, je odvisno bistveno več, kot si predstavljamo, ko svoj pogled fiksiramo le na domačo politiko, v vse bolj jalovi utehi, da so spori v njej že tolikokrat videni in da nimajo nobenih usodnih posledic …